Enciklopedija Rocnih Del

📙 Ze od najzgodnejsih casov so se igle in niti uporabljale za izdelovanje okrasnih umetnin. S clovekovim razvojem so se razvijale tudi njegove rocne spretnosti: uvajal je nove vzor-ce, izumljal nove vbode in petlje, predel nova vlakna in niti ter tkal vsakovrstne materiale. V srednjem veku so se rocne spretnosti tako mocno razvile, da so imeli vezenine za obliko umetnosti, celo visjo kot slikarstvo. V renesansi so rocna dela vseh vrst, vkljucno s cipkami, izdelovali z neverjetno vztrajnostjo. Prikazovala so domisljijske, literarne in sveto-pisemske prizore. Tako visoko so jih cenili vse do srede 19. stoletja, potem pa so se pojavili stroji. S prihodom strojev je zivljenje postalo na splosno lazje. Blago so zdaj lahko kupili v trgovini in ga ni bilo vec treba tkati doma. Prav tako ga ni bilo vec potrebno rocno okrase-vati, saj se je razvilo tiskanje vzorcev na tkanino. Pocasi so iglo odlozili na stran in rocne spretnosti, ki so bile v preteklo-sti vsakdanjost, so postale redkost. Harmonicno delovanje igle in niti ter njuno sodelovanje z zgradbo materiala sta bili pozabljeni. ?eprav so serijsko izdelane modele in vzorce se vedno izdelovali tudi rocno, sta bili izgubljeni svezina in spontanost izvirnega rocnega dela. Vezenine iz preteklosti so propadle. prelepi izdelki so se obrabili in poskodovali in malo ljudi jih je bilo sposobno popraviti. To stanje se do danes ni spremenilo. S to knjigo naj bi rocno delo spet zazivelo. Prikazala naj bi posamezne stopnje pri izdelavi rocnih de...